problem Eclipse

Že spet je velik cirkus okrog "ogrožene umetniške svobode". Dve gospodični sta se odločili svojo (softcore) prostitucijo poimenovati umetnost in pri tem nimata nobenih meja. Dokler gre samo za njune meje, je vse lepo in prav, kaj pa, ko gresta še čez meje koga drugega?
Najprej je seveda na mestu opomba o sodobni umetnosti; po Derridaju - in našem Žižku - v svetu kiča (konfekcije všečnega, ki zato niti ni več esetsko) ta pač ne šokira več z lepim (saj je vsaj navidez dosegljivo na klik), temveč z grdim, nenavadnim, skratka sprevrženim. Karkoli, samo da prebudimo vsaj koga iz otopelosti vsakdana in mu pokažemo novo, svežo, blagoslovljeno razsežnost bivanja. Do tukaj vse razumem, podpiram ... Ampak, ali si bom pri tem razkroju sveta postavil kakšne meje? Saj, načeloma velja, ja, da je v ravno v preizkušanju meja, konvencij, katarza umetnosti, a tu gre za dve vrsti meja: mejo omejenosti in pa mejo vesti. Če razbijam omejenost, je plemenito; če ravnam proti vesti, je to zločin - če je za preseganje prve vrste meja značilno, da od tega "kaj imaš", ti bodo druge pustile samo slab občutek, recimo mu krivda. Če se kdo želi opredeliti tudi za drugo stvar kot umetnost, potem so pač vrhunski umetniki te vrste Fritzl, Hitler ali Priklopil, početje drugih pa pač le blaga senca.
Ampak zdi se mi, da problem naših umetnikov pravzaprav ni v tem, da bi res želeli ravnati proti vesti; pač pa v svojem "ustvarjanju" uporabljajo avtohtono gradivo, med katerega pač pri nas spoada tudi verska dediščina. In se pač premalo zavedajo, da - vsaj za nekatere - obstaja s temi zadevami bolj intimna (in subtilna) povezava: da so nekaterim svete. In iz tega naslova, zaradi osebne korektnosti, pač ne poljubno manipulabilne. Kot se pač nihče ne gre take umetnosti, da komu odseka roko ali iztakne oko (ne samo, da bi ga upravičeno zaprli, tudi ve, da to ni prav), se tudi z duhovnimi organi sebe in drugih pač ne bom igral in jih masakriral. Ok, verjamem, to niti Strelnikoff niti Eclipse ni kaj dosti jasno (Petru Mlakarju pa zanesljivo je), zanje je to samo neke vrste prank, potegavščina, komaj malce več kot sposojenje neke "podobe". Zato naj si dovolim primerjavo: vzamem (brez dovoljenja) vašo družinsko fotko, vas v Photoshopu vse sfriziram v klingone in potem objavim kot umetnost - verjetno ti ne bo šlo v nos to, da si na sliki "grd", ampak to, da je nekdo vzel nekaj tvojega privatnega, se iz tega norčeval in nato še objavil. Marsikdo je te "umetniške" ekscese doživel precej bolj boleče kot pa zgoraj opisani primer. Zato bi si želel, da bi naši "umetniki" premogli malce več vesti in bi, ko jih kdo opozori, da ga s svojo "umetnostjo" ranijo, zadeve umaknili in ne rjuli, da se jim "krši umetniška svoboda". Ker zločin ne more biti umetnost.