accessories vs. gymnastics

Vsi dobri trgovci vedo, da se "matični predmet" nikoli tako ne splača kot njegovi "accesories", pa naj gre to za telefon, dlančnik, prenosnik, fotič ali pa superge. Vedno boš zraven zadeve dobil katalog, kjer so po zasoljeni ceni na razpolago stvari (ki bi itak spadale zraven v paket z zadevo), ki ti odpirajo stotine novih razsežnosti: torbica, slušalke, tipkovnica, baterije, polnilec, trakec ... Malo morje. In seveda je vedno tako, da sploh ne smeš sanjati, da bi uporabljal s tem slavnim predmetom kakšno tretjerazredno robo, ampak samo tisto, na katerem je (pod made in China) odtisnjen logotip proizvajalca. "Zlobnejše" firme si še omislijo kakšen poseben vtikač ali obliko, da drugih pripomočkov sploh ne moreš uporabljati (zakaj se recimo le redki mobilci lahko polnijo prek USBja, zakaj ne delajo AA li-ion baterij, zakaj so napajlaniki vseh "brand name " računalnikov čisto nemogoče oblike); vse, ad se zaščiti "komercialni interes".
Ampak, če smo pri zabavni elektroniki te logike že navajeni, je porabniška industrija že odkrila podobno tržno nišo drugje: ŠPORT! O tem sem razmišljal zadnjič, ko sem videl, kako si je nek BMX navdušenec omislil "snežni BMX"; verjetno bo to čez kakšno leto kar najbolj "IN"! In kako to poteka: zmisli si čimbolj drago in komplicirano napravo, ki bo ljudi do konca ovirala pri njihovem naravnem gibanju in to poimenuj novo športno disciplino, nato pa vloži dovolj v promocijo, da bo par ekstravagantnežev zadevo spravilo v javnost - sledi plaz, ki skoraj 100% jamči komercialni uspeh.
Ob tem je zabavno pomisliti, kako se je vse začelo - stare Grke so pri njihovi telovadbi še gate tako motile, da so jih odvrgli, trenirali so goli (zato ime gimnastika - gymnos, gr - gol, neoborožen). Pa ne vem, če gre zgolj za praktični vidik, da so bile obleke nerodne, v zadevi slutim tudi nekaj filozofskega, v smislu: zgolj jaz in moje telo. Fronta mene golo samega proti eksistenci. Sedaj pa vsa ta tehnična navlaka ta čisti odnos pač zapacka in razvrednoti, ostane le še goli "dosežek" više, hitreje, močneje - in nov, boljši, bolj "fancy" accessory. Najbolj zabavno je, kar se tega tiče, opazovati hribovce: vsake toliko srečam koga, ki je ovešen z vso najdražjo hribovsko cunjarijo, pri tem pa se mu že po koraku vidi, da niti hoje niti gora ni vajen, da je vse le modna revija. Raje si kupi drago obleko in pojdi z njo v mesto, te bo vsaj kdo videl, da ne veš kam z eurići, ne pa da se razkazuješ samoti ... Ali pa bicikli - prej so bili to downhill "fedrarji", sedaj so specialke - vsaj pol populacije jih ima samo za pokazat (in vse "accessories" zraven) in se z njimi preganja po mestu (kjer jih kdo vidi). S kakšnim užitkom jih s svojo kripo pustim za sabo! Višek vse pripomočkarske manije pa je zame tale fitnes: dobro, ok, za rehabilitacijo poškodb se mi zdi zaradi natančno nadzorovanega gibanja res super, samo da bi šel zdrav človek "nategovat aparate"? Mi ne gre v glavo! Da zijaš v steno in opravljaš s sosedi namesto da bi užival v naravi okrog sebe? Nenaravno, neestetsko, mentalno nehigiensko. Vsaj pol od rekreacije ima človek (vsaj jaz) ja tudi od duševne plati - da kam pride, kaj vidi, sreča kakšno živalco ... No, ja, na fitnesu pa lahko gledaš televizijo.

... gasi pumpo, briga te kriminalc ...

Občasno si med večerjo privoščim redko eksotiko in odprem TV (drugače sem vse preveč razvajen od možnosti izbire na spletu). Ponavadi si malce pogledam, kaj po Mtv gleda mladina, danes pa sem se za spremembo zataknil na nekem drugem kanali, ku je prikazoval "real emergency". In se nisem mogel načuditi, da kot vzorce poguma in akcije prikazujejo takšne slaboumnosti!
Od tega, kar sem gledal, je najprej kazalo policista, ki se z avtom zaleti v zasledovano vozilo, da policijski avto, zasledovanega terenca in še eno vozilo vse razmeče po cestišču. Overkill?! In to vse zato, ker se je možakar nevarno približal neki osnovni šoli. Pa če bi bil med "rambo manevrom" kje kakšen otrok? Upam, da je ubežnik vsaj zagrešil kaj hujšega kot vožnjo skozi rdečo.
Potem gledam mornarje, ki so iz nekega jezera potegnili morskega psa. Ko mu odstranjujejo trnek, se zbudi in ugrizne ribiča v dlan. In vsi kar GLEDAJO. Nihče ne zgrabi "pajsarja" in užge po mrcini, nihče ne potegne noža in zamesari vanjo, kakih pet sekund je na videu samo vpitja. Ko možakarju rešijo roko, se izkaže, da na ladji ni prve pomoči (!), zato stricu roko polijejo z acetonom. Ne vem, ampak ne zdi se mi, da bi bilo to lahko kakorkoli koristno.
Biserček, ki me je prepričal v pisanje tega posta, pa je naslednji: spet policaji v lovu za pobeglim "zločincem". Ta z avtom divja čez bencinsko črpalko in se pri tem zabije v eno izmed črpalnih postaj. Avto zagori (niti ne avtomat) in jasno je nevarnost, da gre vsa pumpa vsak čas v zrak (in vse v krogu 100m). Ampak česa se lotijo policaji (ki jih pride do takrat zraven že cel kup): odmikanja avta, da se kriminalcu ne bi kaj zgodilo in pa evakuacije bližnjega vrtca. Kdo bo pa GASIL? Dobro, OK, gašenje ne bo nujno uspešno, izpraznimo območje, samo da pa se dela vse drugo, samo gasi ne in da to kažejo na TV kot "vzorec herojstva"?
Take policaje bi morali vse poslat limat znamke v pisarno, ker za drugo pač niso. //Pri nas si že po zakonodaji najprej dolžan gasiti in potem pride na vrsto vse drugo. Brez tega ne narediš niti izpita PP za šoferskega, kaj šele postaneš policaj ... Ampak v Ameriki moraš zgleda biti "tup", če hočeš badge.

problem Eclipse

Že spet je velik cirkus okrog "ogrožene umetniške svobode". Dve gospodični sta se odločili svojo (softcore) prostitucijo poimenovati umetnost in pri tem nimata nobenih meja. Dokler gre samo za njune meje, je vse lepo in prav, kaj pa, ko gresta še čez meje koga drugega?
Najprej je seveda na mestu opomba o sodobni umetnosti; po Derridaju - in našem Žižku - v svetu kiča (konfekcije všečnega, ki zato niti ni več esetsko) ta pač ne šokira več z lepim (saj je vsaj navidez dosegljivo na klik), temveč z grdim, nenavadnim, skratka sprevrženim. Karkoli, samo da prebudimo vsaj koga iz otopelosti vsakdana in mu pokažemo novo, svežo, blagoslovljeno razsežnost bivanja. Do tukaj vse razumem, podpiram ... Ampak, ali si bom pri tem razkroju sveta postavil kakšne meje? Saj, načeloma velja, ja, da je v ravno v preizkušanju meja, konvencij, katarza umetnosti, a tu gre za dve vrsti meja: mejo omejenosti in pa mejo vesti. Če razbijam omejenost, je plemenito; če ravnam proti vesti, je to zločin - če je za preseganje prve vrste meja značilno, da od tega "kaj imaš", ti bodo druge pustile samo slab občutek, recimo mu krivda. Če se kdo želi opredeliti tudi za drugo stvar kot umetnost, potem so pač vrhunski umetniki te vrste Fritzl, Hitler ali Priklopil, početje drugih pa pač le blaga senca.
Ampak zdi se mi, da problem naših umetnikov pravzaprav ni v tem, da bi res želeli ravnati proti vesti; pač pa v svojem "ustvarjanju" uporabljajo avtohtono gradivo, med katerega pač pri nas spoada tudi verska dediščina. In se pač premalo zavedajo, da - vsaj za nekatere - obstaja s temi zadevami bolj intimna (in subtilna) povezava: da so nekaterim svete. In iz tega naslova, zaradi osebne korektnosti, pač ne poljubno manipulabilne. Kot se pač nihče ne gre take umetnosti, da komu odseka roko ali iztakne oko (ne samo, da bi ga upravičeno zaprli, tudi ve, da to ni prav), se tudi z duhovnimi organi sebe in drugih pač ne bom igral in jih masakriral. Ok, verjamem, to niti Strelnikoff niti Eclipse ni kaj dosti jasno (Petru Mlakarju pa zanesljivo je), zanje je to samo neke vrste prank, potegavščina, komaj malce več kot sposojenje neke "podobe". Zato naj si dovolim primerjavo: vzamem (brez dovoljenja) vašo družinsko fotko, vas v Photoshopu vse sfriziram v klingone in potem objavim kot umetnost - verjetno ti ne bo šlo v nos to, da si na sliki "grd", ampak to, da je nekdo vzel nekaj tvojega privatnega, se iz tega norčeval in nato še objavil. Marsikdo je te "umetniške" ekscese doživel precej bolj boleče kot pa zgoraj opisani primer. Zato bi si želel, da bi naši "umetniki" premogli malce več vesti in bi, ko jih kdo opozori, da ga s svojo "umetnostjo" ranijo, zadeve umaknili in ne rjuli, da se jim "krši umetniška svoboda". Ker zločin ne more biti umetnost.

za začetek

Zgleda, da se bo začelo - še enkrat. Mogoče bo ta poskus mojega bloga bolj uspešen. Ker moram priznat, da mi koncept bloga res paše; nisemčlovek, ki bi dajal od sebe kakšne ekspertize, imam pa polno misli in idej, ki bi jih rad s kom delil. Stopiva v pustolovščino, dragi bralec!