Vsi dobri trgovci vedo, da se "matični predmet" nikoli tako ne splača kot njegovi "accesories", pa naj gre to za telefon, dlančnik, prenosnik, fotič ali pa superge. Vedno boš zraven zadeve dobil katalog, kjer so po zasoljeni ceni na razpolago stvari (ki bi itak spadale zraven v paket z zadevo), ki ti odpirajo stotine novih razsežnosti: torbica, slušalke, tipkovnica, baterije, polnilec, trakec ... Malo morje. In seveda je vedno tako, da sploh ne smeš sanjati, da bi uporabljal s tem slavnim predmetom kakšno tretjerazredno robo, ampak samo tisto, na katerem je (pod made in China) odtisnjen logotip proizvajalca. "Zlobnejše" firme si še omislijo kakšen poseben vtikač ali obliko, da drugih pripomočkov sploh ne moreš uporabljati (zakaj se recimo le redki mobilci lahko polnijo prek USBja, zakaj ne delajo AA li-ion baterij, zakaj so napajlaniki vseh "brand name " računalnikov čisto nemogoče oblike); vse, ad se zaščiti "komercialni interes".
Ampak, če smo pri zabavni elektroniki te logike že navajeni, je porabniška industrija že odkrila podobno tržno nišo drugje: ŠPORT! O tem sem razmišljal zadnjič, ko sem videl, kako si je nek BMX navdušenec omislil "snežni BMX"; verjetno bo to čez kakšno leto kar najbolj "IN"! In kako to poteka: zmisli si čimbolj drago in komplicirano napravo, ki bo ljudi do konca ovirala pri njihovem naravnem gibanju in to poimenuj novo športno disciplino, nato pa vloži dovolj v promocijo, da bo par ekstravagantnežev zadevo spravilo v javnost - sledi plaz, ki skoraj 100% jamči komercialni uspeh.
Ob tem je zabavno pomisliti, kako se je vse začelo - stare Grke so pri njihovi telovadbi še gate tako motile, da so jih odvrgli, trenirali so goli (zato ime gimnastika - gymnos, gr - gol, neoborožen). Pa ne vem, če gre zgolj za praktični vidik, da so bile obleke nerodne, v zadevi slutim tudi nekaj filozofskega, v smislu: zgolj jaz in moje telo. Fronta mene golo samega proti eksistenci. Sedaj pa vsa ta tehnična navlaka ta čisti odnos pač zapacka in razvrednoti, ostane le še goli "dosežek" više, hitreje, močneje - in nov, boljši, bolj "fancy" accessory. Najbolj zabavno je, kar se tega tiče, opazovati hribovce: vsake toliko srečam koga, ki je ovešen z vso najdražjo hribovsko cunjarijo, pri tem pa se mu že po koraku vidi, da niti hoje niti gora ni vajen, da je vse le modna revija. Raje si kupi drago obleko in pojdi z njo v mesto, te bo vsaj kdo videl, da ne veš kam z eurići, ne pa da se razkazuješ samoti ... Ali pa bicikli - prej so bili to downhill "fedrarji", sedaj so specialke - vsaj pol populacije jih ima samo za pokazat (in vse "accessories" zraven) in se z njimi preganja po mestu (kjer jih kdo vidi). S kakšnim užitkom jih s svojo kripo pustim za sabo! Višek vse pripomočkarske manije pa je zame tale fitnes: dobro, ok, za rehabilitacijo poškodb se mi zdi zaradi natančno nadzorovanega gibanja res super, samo da bi šel zdrav človek "nategovat aparate"? Mi ne gre v glavo! Da zijaš v steno in opravljaš s sosedi namesto da bi užival v naravi okrog sebe? Nenaravno, neestetsko, mentalno nehigiensko. Vsaj pol od rekreacije ima človek (vsaj jaz) ja tudi od duševne plati - da kam pride, kaj vidi, sreča kakšno živalco ... No, ja, na fitnesu pa lahko gledaš televizijo.
Ampak, če smo pri zabavni elektroniki te logike že navajeni, je porabniška industrija že odkrila podobno tržno nišo drugje: ŠPORT! O tem sem razmišljal zadnjič, ko sem videl, kako si je nek BMX navdušenec omislil "snežni BMX"; verjetno bo to čez kakšno leto kar najbolj "IN"! In kako to poteka: zmisli si čimbolj drago in komplicirano napravo, ki bo ljudi do konca ovirala pri njihovem naravnem gibanju in to poimenuj novo športno disciplino, nato pa vloži dovolj v promocijo, da bo par ekstravagantnežev zadevo spravilo v javnost - sledi plaz, ki skoraj 100% jamči komercialni uspeh.
Ob tem je zabavno pomisliti, kako se je vse začelo - stare Grke so pri njihovi telovadbi še gate tako motile, da so jih odvrgli, trenirali so goli (zato ime gimnastika - gymnos, gr - gol, neoborožen). Pa ne vem, če gre zgolj za praktični vidik, da so bile obleke nerodne, v zadevi slutim tudi nekaj filozofskega, v smislu: zgolj jaz in moje telo. Fronta mene golo samega proti eksistenci. Sedaj pa vsa ta tehnična navlaka ta čisti odnos pač zapacka in razvrednoti, ostane le še goli "dosežek" više, hitreje, močneje - in nov, boljši, bolj "fancy" accessory. Najbolj zabavno je, kar se tega tiče, opazovati hribovce: vsake toliko srečam koga, ki je ovešen z vso najdražjo hribovsko cunjarijo, pri tem pa se mu že po koraku vidi, da niti hoje niti gora ni vajen, da je vse le modna revija. Raje si kupi drago obleko in pojdi z njo v mesto, te bo vsaj kdo videl, da ne veš kam z eurići, ne pa da se razkazuješ samoti ... Ali pa bicikli - prej so bili to downhill "fedrarji", sedaj so specialke - vsaj pol populacije jih ima samo za pokazat (in vse "accessories" zraven) in se z njimi preganja po mestu (kjer jih kdo vidi). S kakšnim užitkom jih s svojo kripo pustim za sabo! Višek vse pripomočkarske manije pa je zame tale fitnes: dobro, ok, za rehabilitacijo poškodb se mi zdi zaradi natančno nadzorovanega gibanja res super, samo da bi šel zdrav človek "nategovat aparate"? Mi ne gre v glavo! Da zijaš v steno in opravljaš s sosedi namesto da bi užival v naravi okrog sebe? Nenaravno, neestetsko, mentalno nehigiensko. Vsaj pol od rekreacije ima človek (vsaj jaz) ja tudi od duševne plati - da kam pride, kaj vidi, sreča kakšno živalco ... No, ja, na fitnesu pa lahko gledaš televizijo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar